Že v danvnini je človek lovil ribe. Takrat seveda le zaradi hrane in preživetja. Pri nas so poznani predvsem mostičarji kot dobri ribiči. Metode in tehnike ribolova so bile v začetku primitivne; zato tudi večkrat neuspešne, sčasoma pa so se tehnike izpopolnjevale ter posledično postale tudi uspešnejše.

V civilizacijah je bilo ribištvo vedno povezano tudi z lovno pravico. V fevdalizmu je le-ta praviloma pripadala graščakom in Cerkvi. Z nastankom meščanstva se uveljavi gospodarski ribolov, ustanavljajo se ribiški cehi. Cehi tudi prvič določijo ribolovna pravila. V Sloveniji je bilo kot prvo ustanovljeno Trnovsko ribiško združenje, ki je povezovalo poklicne ribiče v Ljubljani z okolico.

Športni ribolov se je pojavil šele kasneje. Športni ribolov se definira kot vrsta riblova, katerega primarni namen je rekreacija ob vodi, opazovanje ribjih navad in  življenja v in ob vodi  ter, poznavanje ribolovne tehnike.  Začetek športnega ribolova pri nas povezujemo s prof. Ivanom Franketom, ki ga med drugim štejemo tudi med znamenite Poljance. Rojen je bil leta 1841 v Dobju na Poljanah. Znan je tudi kot prvi ribogojec, odličen muhar ter vezalec umetnih muh. Poznal in lovil je na skoraj vseh vodah Kranjske. Pogosto pa je zahajal tudi na Poljansko Soro, katere zakupnik je bil takrat  Ivan Tavčar.

Leta 1880 je bilo ustanovljeno prvo društvo športnih ribičev na Kranjskem v Ljubljani. Takrat so začeli tudi  z vlaganjem rib v vode, profesor Franke pa je tudi pripravil osnovo za prvi ribiški zakon, katerega  je leta 1888 s podpisom potrdil cesar Franc Jožef.

Po drugi svetovni vojni je takratn oblast razdelila vode na 13 ribiških enote, katere so v upravljanje dobile ribiške zadruge. Leta 1954 izide tudi nov zakon o ribištvu, s katerim se dokončno ukine zakupništvo.  Postavijo se tudi temelji za ustanavljanje ribiških družin. Do leta 1958 se vse ribiške zadruge ukinijo oziroma se preoblikujejo v zveze ribiških družin. Od tedaj ribiške družine samostojno gospodarijo s svojim okolišem.

Okoliš s katerim danes gospodari RD Visoko je bil prej opredeljen kot revir 16b, ki je bil v okvirju Škofjeloškega ribiškega okoliša.
Pred 2. Svetovno vojno so imeli revir v upravljanju različni zakupniki, med katerimi je bil do svoje smrti, leta 1923, tudi pisatelj in ljubljanski župan Ivan Tavčar. Tavčar je imel organizirano ribiško čuvajsko službo, riblovno pravico pa je izdal le določenim ribičem, katerim pa jo je tudi odvzel, v primeru da so kršili pravilnik.

Po njegovi smrti je zakupništvo prevzel njegov sin. Zakupništvo je obdržal vse do konca vojne. Po vojni je z okolišem gospodarila Ribiška zadruga Ljubljana.

Dne 9. Maja leta 1945 pa je bil ustanovni zbor ribiške družine Poljane za ribiški revir 16a in 16b. Udeležilo se ga je osem članov za revir 16a in pet članov za revir 16b. Že naslednje leto so žirovski ribiči za revir 16a ustanovili svojo ribiško družino. Ribiška družina Poljane pa je nadaljevala z delom v revirju 16b.

Leta 1959 se je z ukinitvijo ribiških zadrug članstvo v RD Poljane povečalo na 19 članov. Istega leta se je ribiška družina vpisala tudi v seznam društev občine Škofja Loka. Dve leti kasneje je ribiška družina štela že petindvajset članov. Leta 1968 je ribiška družina Poljane štela že 39 članov. Istega leta se je tudi preimenovala v Ribiško družino Visoko. Danes ribiška družina Visoko združuje več kot šestdeset članov.